Job 29

29. Poglavje

1 In Job je nadaljeval govor svoj in rekel: 2 O da bi bil še kakor v nekdanjih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval, 3 ko mi je svetilnica njegova sijala nad glavo in ko sem pri njegovi luči hodil po temi; 4 kakor sem bil v dneh zrelosti svoje, ko je bilo prijateljstvo Božje nad šatorom mojim, 5 ko je bil še Vsemogočni z menoj, otroci moji okoli mene; 6 ko sem si umival noge v smetani in je skala poleg mene izlivala potoke olja! 7 Ko sem šel skozi vrata v mesto, stol svoj si postavil na ulici, 8 mladeniči so me videli in se skrili, in starci so se vzdignili in stali, 9 knezi so zadrževali besede, položivši roko na usta svoja, 10 plemenitnikov glas je onemel in jezik se jim je k nebesu prilepil. 11 Ker ko je uho slišalo o meni, je blagrovalo mene, in ko me je oko videlo, je pričalo zame. 12 Zakaj otel sem ubožca, ki je vpil za pomoč, in siroto, ki ji ni bilo pomočnika. 13 Blagoslov tistega, ki bi bil skoro poginil, je prišel nadme, in srce vdove sem spravil v radostno petje. 14 Oblačil sem pravičnost – bila mi je v obleko, in gorečnost za pravico mi je bila kakor plašč in venec. 15 Slepcu sem bil oko in noga hromcu. 16 Oče sem bil potrebnim in pravdo tistega, ki ga nisem poznal, sem preiskoval. 17 Strl sem nepravičniku kočnike in zobom njegovim sem iztrgal plen. 18 Zato sem dejal: V gnezdu svojem bom umrl in pomnožim kakor pesek dni svoje. 19 Korenina moja se bo raztezala kraj vode in rosa bo nočevala na mojem vejevju; 20 slava moja ostane vedno nova pri meni in lok moj se bo pomlajeval v roki moji. 21 Mene so poslušali in čakali in molče na uho vlekli moj svet. 22 Po mojih besedah ni nihče govoril, in govorjenje moje je nanje kapljalo. 23 Čakali so me kakor dežja in odpirali usta svoja kakor zemlja, hrepeneč po poznem dežju. 24 Nasmehljaval sem se jim, kadar so obupavali, in svetlobe obličja mojega niso mogli omračiti. 25 Rad sem krenil na pot k njim in sedel kot glava, in stoloval sem pri njih kakor kralj med vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.